Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij.‹ Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«
Farizeji zaslišujejo ozdravljenega
Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«
Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.«
Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.
Duhovna slepota
Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«
To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.«
Če vam je dnevna molitev všeč ali imate kakšne predloge oziroma pripombe, bomo veseli če se nam oglasite.
Če bi vas kdo vprašal, kako bi lahko z drugo besedo imenovali Boga, bi mu lahko predlagali besedo 'Navzočnost', kajti Bog to resnično je. Ko je Mojzes vprašal Gospoda za njegovo ime, mu je odgovoril: 'Jaz sem, ki sem', kar pomeni tudi 'sem navzoč'. Kajti Bog pravi: 'Jaz bom s teboj.' Bog je najintimneje navzoč vsemu, posebno pa nam. Jezusovo ime je tudi Emanuel, kar pomeni 'Bog je z nami'. Matejev evangelij se konča s čudovitim zagotovilom: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta! (iz Brian Grogan DJ, Najti Boga v vseh stvareh).
Usedete se na stol, vzravnano, vendar udobno, z naslonjenim hrbtom. Telo naj bo sproščeno, ne mlahavo, noge oprete na tla pred seboj, roke naj počivajo na stegnih ali sklenjene v naročju.
Zaprete oči ali pa jih uprete v kakšno točko pred seboj. Zdaj usmerite vso pozornost na to, kar občutite v telesu. Lahko začnete pri nogah in se pomikate navzgor tako, da se morda samo za nekaj sekund ustavite na vsakem delu telesa, ki ga občutite. Pozornost premikate z enega dela telesa na drugega; kolikor dlje lahko zadržite pozornost na enem delu, toliko bolje. Vaša pozornost je na občutkih, ne na mislih o teh občutkih. Če se počutite neudobno, če vas kaj srbi ali če bi se radi premaknili, si neudobnost samo priznate, zagotovite si, da ni nič narobe, in še naprej usmerjate pozornost na to, kar čutite v telesu, ne da bi se na stolu premaknili.
Razum nam redkokdaj pusti v miru delati to vajo dalj časa. Začne nam preusmerjati pozornost s pripombami in vprašanji: To je zapravljanje dragocenega časa. Kaj ima to opraviti z molitvijo? Je to kakšna indijska stvar? Za kaj pravzaprav gre? S takimi vprašanji in pripombami ravnate tako kot s srbenjem; priznate si jih in spet nadaljujete z zaznavanjem občutkov v telesu.
Če želite, lahko dodate določnejšo obliko molitve in pri sebi ponavljate besede apostola Pavla: 'V njem živim, se gibljem in sem!'
(prilagojeno po Gerry W. Hughes DJ, God of Surprises)
Pri tej vaji usmerjate vso pozornost na telesne občutke pri vdihavanju in izdihavanju, ne da bi pri tem namerno spreminjali ritem dihanja.
Pozornost usmerite na hladni zrak, ki prihaja v nosnice, in topli zrak, ki ga izdihavate. Sprva se boste morda začeli zavedati svojega dihanja in boste ugotovili, da je postalo neenakomerno, vendar to praviloma ne traja dolgo. Če bi bilo dihanje dalj časa nepravilno in bi postali zadihani, potem vaja trenutno za vas ni primerna.
Večini ljudi se pri tej vaji dihanje spremeni tako, da postaja globlje in počasnejše in jih celo uspava. Sama po sebi je vaja zelo dobra za sprostitev. Če pa jo želite uporabiti tudi kot molitev, potem poskušate z vdihom izraziti vse tisto, po čemer v življenju hrepenite, tudi če se v resnici zdi še tako nemogoče. Izdih pa naj izraža, da izročate Bogu vse, vse svoje življenje z vsemi skrbmi, grehi, občutki krivde in obžalovanja.
Pomembno je, da pri tem sebe ne presojate, niti zagovarjate niti obsojate. Pozornost zadržite samo na želji, da bi izročili vso to zaskrbljenost zase, in se je ne oklepate, kakor da bi bila vaš zaklad.
(prilagojeno po Gerry W. Hughes DJ, God of Surprises)
Vaja: poslušanje (prilagojeno po Donal Neary DJ, Praying in Lent )
Usedete se na stol, vzravnano, vendar udobno, z naslonjenim hrbtom.
Zdaj samo zaznavate zvoke, ki jih slišite, oddaljene zvoke. Samo prisluhnete jim, ne poskušate jih niti imenovati...
Zaznavate bolj šibke zvoke, nato zvoke, ki so bližji. Samo poslušate jih, se jih zavedate...
In zdaj zvok bitja vašega srca, šibek, vendar vaš lastni življenjski ritem...
Prisluhnete še glasu tišine v prostoru svoje molitve, tišine v sebi...
Tako poslušate nekaj minut.
Svet je zvrhan z veličastnostjo Boga.
Vzplamenela bo, kot pobliskava list staniola;
gosti se v veličino, kot počasni curek olja.
Pod prešo. Zakaj zdaj ni ljudem njegove šibe mar?
Rod za rodom je stopal tod, stopal tod, stopal tod;
vse je ovenelo od kupčij; skaljeno, pomaščeno od truda;
nad vsem človekov smog, v vsem človekov vonj;
gruda je zdaj gola, niti ne čuti je podplat obutih nog.
In, ob vsem tem, narava ni nikdar izčrpana do kraja;
globoko v stvareh najbolj dragocena svežost se ohranja;
in čeprav na črnem Zahodu se je utrnila zanja luč
oh, ob rjavem robu proti vzhodu, svita se jutro -
zakaj nad ukrivljenim svetom Sveti Duh
vali s svojo gorko grudjo in ah! jasno perutjo.
Gerard Manley Hopkins DJ, prevod Veno Taufer
Ta molitev nam pomaga, da se damo Bogu na razpolago. Sveti Ignacij jo imenuje 'Pripravljalna molitev' in v njej prosi 'za milost, da bi bili vsi moji nameni, dejanja in opravila usmerjeni samo v službo in slavo Božjega veličastva' (Duhovne vaje št. 46).
Poskusite lahko z naslednjimi besedami:
Gospod, tokrat si tako želim dobro se pripraviti.
Tako zelo si želim, da bi bil ves pripravljen in pozoren in tebi na razpolago.
Pomagaj mi, prosim, razjasniti in očistiti moje namene.
Toliko nasprotujočih si želja je v meni.
Skrbijo me stvari, ki v resnici niso pomembne ali niso trajne.
Vem, če ti izročim svoje srce,
se bo vse, kar koli bom počel, ravnalo po mojem novem srcu.
V vsem, kar danes sem, kar se trudim narediti,
v vsem, s čemer se bom srečal, v razmišljanjih - tudi v razočaranjih in padcih
in še posebej v tem času molitve,
v vsem naj izročim svoje življenje v tvoje roke.
Gospod, tvoj sem. Naredi iz mene, kar želiš. Amen.
Preberete odlomek, počasi, večkrat zapored in ste pozorni, če kakšna beseda ali stavek za vas posebej izstopa, vas nagovori. Ostanete pri tej besedi ali stavku, kolikor časa želite, nato usmerite pozornost na kakšno drugo besedo ali stavek.
Postopek je nekoliko podoben okušanju trdega bonbona. Stavka ne poskušate analizirati, kakor tudi bonbona ponavadi ne razstavite in kemično analizirate, preden ga poskusite.
Marsikdaj bo kakšen stavek pritegnil pozornost vaših podzavestnih potreb mnogo prej, kot se boste zavedli razloga, zakaj vas je pritegnil. Zato je dobro ostati čim dlje ob takem stavku, ne da bi ga poskušali analizirati.
Lahko vam bo prihajalo na misel marsikaj, kar vam bo povzročalo raztresenosti, vendar nekatere take misli še zdaleč niso moteče in lahko postanejo celo vsebina vaše molitve. Besede Svetega pisma so kakor žaromet, ki posveti po toku vaše zavesti: misli, spominov, premišljevanj, sanjarjenj, pričakovanj, želja, strahov. Iz te mešanice Božje besede in vaših notranjih misli in čutenj se poraja molitev.
Začetne besede Svetega pisma: Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami opisujejo sedanje stanje, ne nekega preteklega dogodka, in kadar molimo ob Božji besedi, pustimo, da Božji duh veje nad kaosom in temo našega bivanja.
Kadar dovolimo Božji besedi, da veje nad našimi skrbmi, se lahko zgodi marsikaj, kajti Bog je poln presenečenj. Pomembno je, da svojega notranjega nereda ne skrivamo pred Božjo besedo ali pred samimi seboj. Navajeni smo, da se nam zdi narobe, če dopustimo, da se v molitvi pojavijo kakršna koli negativna občutja, zlasti negativna občutja do Boga. Naučiti se moramo prerasti te privzgojene okvire in neovirano izražati svoja občutja in misli pred Bogom ter zaupati, da je tako velik, da razume naše muhe. Nobenega smisla nima pretvarjati se pred Bogom, ki nas pozna bolje, kakor se poznamo sami.
V nas ni nobene misli, občutja ali želje, ki v svetlobi Božje besede ne bi mogla postati vsebina naše molitve, če vemo, da Bog ljubi nered, kakršen smo, in da njegov Duh, ki deluje v nas, lahko naredi neskončno več, kakor si lahko mislimo ali predstavljamo.
Ko poskušate moliti na tak način, se prav lahko zgodi, da se vam začnejo porajati vprašanja in misli, ki se vam zdijo moteče: Kako vem, da se ne varam? Kako vem, da so te besede resnične, da se mi po njih res razodeva Bog? Ali res verujem v Boga? To so upravičena vprašanja, vendar naj zaenkrat počakajo. Kadar je otroka ponoči strah, gre mati k njemu, ga dvigne v naročje in reče: 'Je že dobro', in otrok se počasi umiri. Če pa ima mati v naročju 'čudežnega otroka', ki odgovori: 'Ampak mama, kakšne epistemološke in metafizične domneve postavljaš v tej trditvi in kakšne empirične dokaze lahko navedeš v podporo svoji trditvi?', potem ima mati v svojih rokah res velik problem. V molitvi smo podobni takšnemu nemogočemu otroku, če nočemo prisluhniti Bogu, dokler ne zadosti kakšnim našim merilom, ki so nam padla na pamet. Z Bogom stopamo v odnos najprej s srcem. Srce pa ni nespametno; ima svoje razloge, globlje, kakor lahko sprva spoznamo s svojo zavestjo.
Ko za zdaj pustimo ob strani taka vprašanja, kaj naredimo z vsemi drugimi mislimi, ki se nam porajajo in nas raztresajo? Morda nas nenadoma zaskrbi, če nismo pustili prižganega plinskega gorilnika, ali pa se spomnimo, da smo pozabili poslati pomembno elektronsko pošto. Kadar gre za kaj nujnega, kot je plin, je najbolje, da gremo preverit. Kar lahko počaka, pa si morda zapišemo, da pozneje ne pozabimo. Vse drugo, kar mi pride na misel, še zdaleč ni moteče in lahko postane vsebina naše molitve.
Predstavljate si, da Jezus sedi ob vas. S tem postavljate svojo domišljijo v službo veri. Jezus ni ob vas tako, kakor si vi to predstavljate, vendar zagotovo je ob vas, domišljija pa vam pomaga, da se tega zavedate. Zdaj nagovorite Jezusa... če ni nikogar v bližini, lahko spregovorite s tihim glasom... Nato poslušate, kaj vam Jezus odgovori ali kaj si predstavljate, da vam odgovarja... V tem je razlika med razmišljanjem in molitvijo. Kadar razmišljamo, navadno govorimo sebi. Kadar molimo, govorimo z Bogo.
(Anthony de Mello DJ, Sadhana 78-79)
Sveti Ignacij to imenuje 'pogovor' in pravi: Pogovarjal se bom, kakor se prijatelj pogovarja s prijateljem ali služabnik s svojim gospodarjem. Včasih prosi kakšno milost, drugič se obtoži kake napake ali zaupa svoje zadeve in prosi za nasvet... V pogovorih naj bi se pogovarjali in prosili, kar je v zvezi s predloženo snovjo, se pravi, če sem preskušan ali potolažen, če si želim imeti to ali ono krepost, če bi se rad odločil za eno ali drugo stran, če bi hotel trpeti ali se veseliti zaradi stvari, ki jo premišljujem. In končno bom prosil za to, kar si močneje želim v nekaterih posebnih zadeva.
(Duhovne vaje 54, 199)