Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni.‹« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, in vendar me skušate umoriti, ker za mojo besedo v vas ni prostora. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.« Odgovorili so in mu rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus pa jim je dejal: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi opravljali Abrahamova dela. Zdaj pa me hočete umoriti, človeka, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. Česa takega Abraham ni storil. Vi opravljate dela svojega očeta.« Tedaj so mu rekli: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je dejal: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal.«
Če vam je dnevna molitev všeč ali imate kakšne predloge oziroma pripombe, bomo veseli če se nam oglasite.
Če bi vas kdo vprašal, kako bi lahko z drugo besedo imenovali Boga, bi mu lahko predlagali besedo 'Navzočnost', kajti Bog to resnično je. Ko je Mojzes vprašal Gospoda za njegovo ime, mu je odgovoril: 'Jaz sem, ki sem', kar pomeni tudi 'sem navzoč'. Kajti Bog pravi: 'Jaz bom s teboj.' Bog je najintimneje navzoč vsemu, posebno pa nam. Jezusovo ime je tudi Emanuel, kar pomeni 'Bog je z nami'. Matejev evangelij se konča s čudovitim zagotovilom: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta! (iz Brian Grogan DJ, Najti Boga v vseh stvareh).
Usedete se na stol, vzravnano, vendar udobno, z naslonjenim hrbtom. Telo naj bo sproščeno, ne mlahavo, noge oprete na tla pred seboj, roke naj počivajo na stegnih ali sklenjene v naročju.
Zaprete oči ali pa jih uprete v kakšno točko pred seboj. Zdaj usmerite vso pozornost na to, kar občutite v telesu. Lahko začnete pri nogah in se pomikate navzgor tako, da se morda samo za nekaj sekund ustavite na vsakem delu telesa, ki ga občutite. Pozornost premikate z enega dela telesa na drugega; kolikor dlje lahko zadržite pozornost na enem delu, toliko bolje. Vaša pozornost je na občutkih, ne na mislih o teh občutkih. Če se počutite neudobno, če vas kaj srbi ali če bi se radi premaknili, si neudobnost samo priznate, zagotovite si, da ni nič narobe, in še naprej usmerjate pozornost na to, kar čutite v telesu, ne da bi se na stolu premaknili.
Razum nam redkokdaj pusti v miru delati to vajo dalj časa. Začne nam preusmerjati pozornost s pripombami in vprašanji: To je zapravljanje dragocenega časa. Kaj ima to opraviti z molitvijo? Je to kakšna indijska stvar? Za kaj pravzaprav gre? S takimi vprašanji in pripombami ravnate tako kot s srbenjem; priznate si jih in spet nadaljujete z zaznavanjem občutkov v telesu.
Če želite, lahko dodate določnejšo obliko molitve in pri sebi ponavljate besede apostola Pavla: 'V njem živim, se gibljem in sem!'
(prilagojeno po Gerry W. Hughes DJ, God of Surprises)
Pri tej vaji usmerjate vso pozornost na telesne občutke pri vdihavanju in izdihavanju, ne da bi pri tem namerno spreminjali ritem dihanja.
Pozornost usmerite na hladni zrak, ki prihaja v nosnice, in topli zrak, ki ga izdihavate. Sprva se boste morda začeli zavedati svojega dihanja in boste ugotovili, da je postalo neenakomerno, vendar to praviloma ne traja dolgo. Če bi bilo dihanje dalj časa nepravilno in bi postali zadihani, potem vaja trenutno za vas ni primerna.
Večini ljudi se pri tej vaji dihanje spremeni tako, da postaja globlje in počasnejše in jih celo uspava. Sama po sebi je vaja zelo dobra za sprostitev. Če pa jo želite uporabiti tudi kot molitev, potem poskušate z vdihom izraziti vse tisto, po čemer v življenju hrepenite, tudi če se v resnici zdi še tako nemogoče. Izdih pa naj izraža, da izročate Bogu vse, vse svoje življenje z vsemi skrbmi, grehi, občutki krivde in obžalovanja.
Pomembno je, da pri tem sebe ne presojate, niti zagovarjate niti obsojate. Pozornost zadržite samo na želji, da bi izročili vso to zaskrbljenost zase, in se je ne oklepate, kakor da bi bila vaš zaklad.
(prilagojeno po Gerry W. Hughes DJ, God of Surprises)
Vaja: poslušanje (prilagojeno po Donal Neary DJ, Praying in Lent )
Usedete se na stol, vzravnano, vendar udobno, z naslonjenim hrbtom.
Zdaj samo zaznavate zvoke, ki jih slišite, oddaljene zvoke. Samo prisluhnete jim, ne poskušate jih niti imenovati...
Zaznavate bolj šibke zvoke, nato zvoke, ki so bližji. Samo poslušate jih, se jih zavedate...
In zdaj zvok bitja vašega srca, šibek, vendar vaš lastni življenjski ritem...
Prisluhnete še glasu tišine v prostoru svoje molitve, tišine v sebi...
Tako poslušate nekaj minut.
Svet je zvrhan z veličastnostjo Boga.
Vzplamenela bo, kot pobliskava list staniola;
gosti se v veličino, kot počasni curek olja.
Pod prešo. Zakaj zdaj ni ljudem njegove šibe mar?
Rod za rodom je stopal tod, stopal tod, stopal tod;
vse je ovenelo od kupčij; skaljeno, pomaščeno od truda;
nad vsem človekov smog, v vsem človekov vonj;
gruda je zdaj gola, niti ne čuti je podplat obutih nog.
In, ob vsem tem, narava ni nikdar izčrpana do kraja;
globoko v stvareh najbolj dragocena svežost se ohranja;
in čeprav na črnem Zahodu se je utrnila zanja luč
oh, ob rjavem robu proti vzhodu, svita se jutro -
zakaj nad ukrivljenim svetom Sveti Duh
vali s svojo gorko grudjo in ah! jasno perutjo.
Gerard Manley Hopkins DJ, prevod Veno Taufer
Ta molitev nam pomaga, da se damo Bogu na razpolago. Sveti Ignacij jo imenuje 'Pripravljalna molitev' in v njej prosi 'za milost, da bi bili vsi moji nameni, dejanja in opravila usmerjeni samo v službo in slavo Božjega veličastva' (Duhovne vaje št. 46).
Poskusite lahko z naslednjimi besedami:
Gospod, tokrat si tako želim dobro se pripraviti.
Tako zelo si želim, da bi bil ves pripravljen in pozoren in tebi na razpolago.
Pomagaj mi, prosim, razjasniti in očistiti moje namene.
Toliko nasprotujočih si želja je v meni.
Skrbijo me stvari, ki v resnici niso pomembne ali niso trajne.
Vem, če ti izročim svoje srce,
se bo vse, kar koli bom počel, ravnalo po mojem novem srcu.
V vsem, kar danes sem, kar se trudim narediti,
v vsem, s čemer se bom srečal, v razmišljanjih - tudi v razočaranjih in padcih
in še posebej v tem času molitve,
v vsem naj izročim svoje življenje v tvoje roke.
Gospod, tvoj sem. Naredi iz mene, kar želiš. Amen.
Če je res, da Bog deluje v vsaki podrobnosti našega življenja, kako naj začnemo prepoznavati njegovo delovanje in svoje odgovore nanj?
Ob koncu dneva, zlasti preden zaspimo, nam zavest, brez hotenega napora z naše strani, rada ponovno zavrti nekatere dogodke dneva tako živo, da nam je morda težko zaspati, če je bil dan posebno razgiban. Lahko se zgodi, da podoživljamo kakšen prepir in se pri tem domislimo pametnih in ostrih besed, ki bi jih lahko izrekli, če bi bili bolj odrezavi, in podobno.
Eksamen temelji na tej naravni težnji zavesti. Lahko nam pomaga, da se bolj zavemo, kako je Bog navzoč in deluje v našem vsakdanjem življenju, pa tudi, da bolj začutimo, v katerih stvareh sodelujemo z Božjo milostjo in v katerih jo zavračamo.
Naslednji obrazec je treba večkrat uporabiti, pozneje ga lahko prilagodimo. Pomembno je le, da se znamo zaustaviti pred Bogom, ga prositi, potem pogledati dan od jutra do večera, se konkretno zahvaljevati ter obžalovati in na koncu prositi za tisto, kar je za nas najbolj potrebno za jutrišnji dan.
Ta molitev naj bi bila več kakor le spraševanje vesti, ko se sprašujemo o moralnosti naših dejanj. Tu gre predvsem za duhovno čuječnost in presojo srca. Važnejše, kakor da spoznamo svoja dejanja, ki so lahko dobra ali slaba, je to, da spoznamo, kaj se dogaja v naši duhovni zavesti, da znamo razlikovati v svoji zavesti dve vrsti vzgibov: ene, ki nas vodijo k Bogu, in druge, ki nas pri tem ovirajo.
1. Usedem se pred Boga, se v njem umirim in umolknem. Potem večkrat ponovim kak svetopismski stavek.
Zelo važno je, da se najprej postavim pred Boga in utihnem v njegovi navzočnosti in se mu vsega izročim.
2. Nekaj trenutkov pustim Bogu, da me ljubeče gleda kot svojega sina ali hčer in vidi v dno mojega srca.
Bog gleda na svoje z veliko ljubeznijo, gleda na nas kot na svojo podobo, ki je upodobljena po njegovem Sinu Jezusu Kristusu.
3. Potem pustim, da se v notranjem molku pred menoj odvije celoten dan, kot da bi pozorno gledal nemi film o sebi.
Posebno sem pozoren na notranji svet misli, čustev, podob, želja, vzgibov,... na vse, kar je oblikovalo moj dan.
4. Nato skušam ugotoviti: Kateri duh me je danes navdihoval, me nagibal in deloval v meni? Katera milost mi je bila dana? Katera skušnjava me je napadala?
Duh veselja ali žalosti, miru ali nemira, upanja ali potrtosti, poguma ali strahu, zadovoljstva ali zagrenjenosti? V milosti se mi Bog razodeva osebno.
5. Zahvalim se ti za... Žal mi je za... Pomagaj mi pri.... Bolj bom pozoren na....
Zahvala in kesanje morata biti konkretna in ne le splošna. Določen sklep je tisto posebno spoznanje, kaj naj storim.
6. Na koncu spet utihnem pred ljubečim Božjim pogledom.
Važno je, da se zagledam v Kristusa, ki je pred menoj na križu, in pustim, da njegov ljubeči pogled pada name.
(povzeto po: Molitev molka in ljubeče pozornosti, Jože Roblek DJ)
Končamo lahko tudi s kratko molitvijo , ki nas usmeri v jutrišnji dan, in s prošnjo za Božjo pomoč.
Gospod, poznaš me bolje, kakor se poznam sam.
Tvoj Duh prežema vsak trenutek mojega življenja.
Hvala ti za milost in ljubezen, ki ju razlivaš name.
Hvala ti za tvoje vztrajno, a nevsiljivo vabilo,
da te sprejmem v svoje življenje.
Oprosti mi za vsakič, ko sem to vabilo zavrnil
in se pred teboj zaprl.
V dnevu, ki prihaja, mi pomagaj,
da bom v svojem življenju prepoznal tvojo navzočnost,
se ti odprl in pustil, da boš deloval v meni
v svojo večjo slavo. Amen.
Preberete odlomek, počasi, večkrat zapored in ste pozorni, če kakšna beseda ali stavek za vas posebej izstopa, vas nagovori. Ostanete pri tej besedi ali stavku, kolikor časa želite, nato usmerite pozornost na kakšno drugo besedo ali stavek.
Postopek je nekoliko podoben okušanju trdega bonbona. Stavka ne poskušate analizirati, kakor tudi bonbona ponavadi ne razstavite in kemično analizirate, preden ga poskusite.
Marsikdaj bo kakšen stavek pritegnil pozornost vaših podzavestnih potreb mnogo prej, kot se boste zavedli razloga, zakaj vas je pritegnil. Zato je dobro ostati čim dlje ob takem stavku, ne da bi ga poskušali analizirati.
Lahko vam bo prihajalo na misel marsikaj, kar vam bo povzročalo raztresenosti, vendar nekatere take misli še zdaleč niso moteče in lahko postanejo celo vsebina vaše molitve. Besede Svetega pisma so kakor žaromet, ki posveti po toku vaše zavesti: misli, spominov, premišljevanj, sanjarjenj, pričakovanj, želja, strahov. Iz te mešanice Božje besede in vaših notranjih misli in čutenj se poraja molitev.
Začetne besede Svetega pisma: Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami opisujejo sedanje stanje, ne nekega preteklega dogodka, in kadar molimo ob Božji besedi, pustimo, da Božji duh veje nad kaosom in temo našega bivanja.
Kadar dovolimo Božji besedi, da veje nad našimi skrbmi, se lahko zgodi marsikaj, kajti Bog je poln presenečenj. Pomembno je, da svojega notranjega nereda ne skrivamo pred Božjo besedo ali pred samimi seboj. Navajeni smo, da se nam zdi narobe, če dopustimo, da se v molitvi pojavijo kakršna koli negativna občutja, zlasti negativna občutja do Boga. Naučiti se moramo prerasti te privzgojene okvire in neovirano izražati svoja občutja in misli pred Bogom ter zaupati, da je tako velik, da razume naše muhe. Nobenega smisla nima pretvarjati se pred Bogom, ki nas pozna bolje, kakor se poznamo sami.
V nas ni nobene misli, občutja ali želje, ki v svetlobi Božje besede ne bi mogla postati vsebina naše molitve, če vemo, da Bog ljubi nered, kakršen smo, in da njegov Duh, ki deluje v nas, lahko naredi neskončno več, kakor si lahko mislimo ali predstavljamo.
Ko poskušate moliti na tak način, se prav lahko zgodi, da se vam začnejo porajati vprašanja in misli, ki se vam zdijo moteče: Kako vem, da se ne varam? Kako vem, da so te besede resnične, da se mi po njih res razodeva Bog? Ali res verujem v Boga? To so upravičena vprašanja, vendar naj zaenkrat počakajo. Kadar je otroka ponoči strah, gre mati k njemu, ga dvigne v naročje in reče: 'Je že dobro', in otrok se počasi umiri. Če pa ima mati v naročju 'čudežnega otroka', ki odgovori: 'Ampak mama, kakšne epistemološke in metafizične domneve postavljaš v tej trditvi in kakšne empirične dokaze lahko navedeš v podporo svoji trditvi?', potem ima mati v svojih rokah res velik problem. V molitvi smo podobni takšnemu nemogočemu otroku, če nočemo prisluhniti Bogu, dokler ne zadosti kakšnim našim merilom, ki so nam padla na pamet. Z Bogom stopamo v odnos najprej s srcem. Srce pa ni nespametno; ima svoje razloge, globlje, kakor lahko sprva spoznamo s svojo zavestjo.
Ko za zdaj pustimo ob strani taka vprašanja, kaj naredimo z vsemi drugimi mislimi, ki se nam porajajo in nas raztresajo? Morda nas nenadoma zaskrbi, če nismo pustili prižganega plinskega gorilnika, ali pa se spomnimo, da smo pozabili poslati pomembno elektronsko pošto. Kadar gre za kaj nujnega, kot je plin, je najbolje, da gremo preverit. Kar lahko počaka, pa si morda zapišemo, da pozneje ne pozabimo. Vse drugo, kar mi pride na misel, še zdaleč ni moteče in lahko postane vsebina naše molitve.
Predstavljate si, da Jezus sedi ob vas. S tem postavljate svojo domišljijo v službo veri. Jezus ni ob vas tako, kakor si vi to predstavljate, vendar zagotovo je ob vas, domišljija pa vam pomaga, da se tega zavedate. Zdaj nagovorite Jezusa... če ni nikogar v bližini, lahko spregovorite s tihim glasom... Nato poslušate, kaj vam Jezus odgovori ali kaj si predstavljate, da vam odgovarja... V tem je razlika med razmišljanjem in molitvijo. Kadar razmišljamo, navadno govorimo sebi. Kadar molimo, govorimo z Bogo.
(Anthony de Mello DJ, Sadhana 78-79)
Sveti Ignacij to imenuje 'pogovor' in pravi: Pogovarjal se bom, kakor se prijatelj pogovarja s prijateljem ali služabnik s svojim gospodarjem. Včasih prosi kakšno milost, drugič se obtoži kake napake ali zaupa svoje zadeve in prosi za nasvet... V pogovorih naj bi se pogovarjali in prosili, kar je v zvezi s predloženo snovjo, se pravi, če sem preskušan ali potolažen, če si želim imeti to ali ono krepost, če bi se rad odločil za eno ali drugo stran, če bi hotel trpeti ali se veseliti zaradi stvari, ki jo premišljujem. In končno bom prosil za to, kar si močneje želim v nekaterih posebnih zadeva.
(Duhovne vaje 54, 199)